Razgledi In Razmisleki

V filmski družbeni satiri Zemljo krast, ki ta teden začenja svojo distribucijsko pot po slovenskih kinematografih, spremljamo para staršev in njihovo druženje neki večer ob kozarcu vina – druženje, ki preide v bojevito kresanje mnenj. V enakovrednih vlogah v filmu nastopajo Suzana Krevh, Tines Špik, Lara Maria Vouk in Andraž Jug. Film je bil posnet v dveh dneh in je nastal med drugimi plačanimi projekti. To je sicer že osmi skupni projekt ustvarjalnega tandema Iza Strehar in Žiga Virc (nazadnje smo si lahko ogledali njun arhivski dokumentarec Poletje ’91), pripravljata že nov celovečerni film in nadaljevanko. Film Zemljo krast skozi pogovore, ki smo jim priča, načne zelo resne teme in politična vprašanja, vse skupaj pa prežema satiričen humor, značilen tako za dela Ize Strehar (najbolj je znana po scenariju za film Prasica, slabšalni izraz za žensko) kot za Žigo Virca (Trst je naš, Houston, imamo problem). Pogovarjala se je Tesa Drev Juh, oddajo je posnel Franci Moder.

Gost teoretskega dela programa Festivala literature sveta – Fabula je bil tudi britanski psihoanalitik Darian Leader. Pri založbi Analecta je v prevodu Boštjana Nedoha izšla ena izmed knjig Leaderjevega bogatega opusa Kraja Mone Lize: Kaj nam umetnost preprečuje videti?. To je za zdaj tudi Leaderjevo edino prevedeno delo v slovenščino. V njem se avtor posveča resničnemu zgodovinskemu dogodku. Leta 1911 je iz Louvra, največjega muzeja v Franciji, izginila slavna slika Leonarda da Vincija – Mona Liza. Leaderja je bolj kot sama kraja pritegnil odziv množice – prazno mesto izginule Mone Lize je nenadoma obiskalo več tisoč obiskovalcev več kot prej, ko je slika tam še visela. Ko so Mono Lizo navsezadnje našli in vrnili v muzej, pa so številni začeli dvomiti o njeni avtentičnosti. Čeprav je avtor knjigo prvič izdal že leta 2002, so teme, ki jih odpira, še vedno zanimive za današnji čas, avtor pa jih tudi nadaljuje in razvija v svojih novejših delih. Dariana Leaderja je pred mikrofon povabila Urška Savič. Bere

Film Kdor ne skače režiserja Borisa Petkoviča je svojo pot začel marca na Festivalu dokumentarnega filma, v teh dneh pa si ga lahko ogledamo na rednem sporedu ljubljanskega mestnega kina. Film je miselna in čustvena refleksija o športu, spominu in narodni identiteti. Petkovič v njem raziskuje, kako so se Slovenci začeli dojemati kot narod prek športa, najprej s smučanjem in smučarskimi skoki, pozneje pa tudi z nogometom.

Ena izmed osrednjih literarnih gostij na festivalu Fabula je bila francoska pisateljica Jakuta Alikavazovic, avtorica štirih romanov, izmed katerih ji je že prvi, Corps volatils (Lebdeča telesa), prinesel Goncourtovo nagrado za prvenec. Rodila se je v Parizu leta 1979 mami Bosanki in očetu Črnogorcu in prav staršema sta posvečena zadnja dva romana. Najnovejša knjiga Veliki nikoli več v prevodu Špele Žakelj, ki je ob festivalu izšla pri Beletrini, je avtofiktivni družinski roman o preminuli materi. Hčerka, se pravi, prvoosebna pripovedovalka, jo zares najde in spozna, ko je ni več. Pisateljica Jakuta Alikavazovic je nastopila na literarnem večeru v Cankarjevem domu Ljubljani, naslednji dan pa je Tadeja Krečič z njo posnela pogovor. Bere Lidija Hartman, tonska izvedba Franci Moder.

Irski pisatelj Colum McCann sodi med avtorje, ki v svojih delih pogosto posegajo v politično in zgodovinsko kompleksne prostore. Njegov roman Apeirogon, v katerem v resnični zgodbi izraelskega in palestinskega očeta razmišlja o izgubi, nasilju in možnosti dialoga v enem najdolgotrajnejših konfliktov sodobnega sveta, je v neobičajni strukturi 1001 fragmenta izšel leta 2020. Na festivalu Literature sveta – Fabula, ki letos poteka pod geslom »(so)odgovorni«, so ga predstavili v slovenskem prevodu Jerneja Županiča. V kontekstu aktualnih razmer in vojne v Gazi so se ob gostovanju Columa McCanna sicer pojavili pomisleki glede odsotnosti palestinskih avtorjev, avtoric ter vprašanje, ali gostovanje irskega avtorja, ki piše o Palestini in Izraelu, in roman Apeirogon sam prispevata k izenačevanju izrazito asimetrične politične resničnosti. O tem in o vlogi literature v sodobnem svetu, zaznamovanem z geopolitičnimi napetostmi, in v zgodovinsko obremenjeni, politično neenakomerni in medijsko fragmentirani resničnosti se

Italijanska režiserka Lorena Luciano je posnela dokumentarni film o redovnicah, ki jih je domnevno zlorabil slovenski duhovnik in umetnik Marko Rupnik, z naslovom Nune proti Vatikanu. Nekdanje sestre Skupnosti Loyola pričajo o Rupnikovih manipulacijah in zlorabah, film pa pokaže tudi širše dimenzije zlorab redovnic v Cerkvi in njihovo prikrivanje. Vendar film ni samo kritika Cerkve, ampak tudi poziv vsem verujočim, ki utelešajo vrednote Cerkve, naj se ne bojijo prizadevati si za pravico, saj je pravica najboljša pot do tega, da ustvarijo boljšo Cerkev, je povedala z emmyjem nagrajena režiserka, ki je tudi sama katoličanka. Pred slovensko premiero na Festivalu dokumentarnega filma smo se v oddaji Razgledi in razmisleki z njo pogovarjali o tej poti, na katero se je podala s svojim filmom (Foto: Film2 Productions).

V Ljubljani poteka 28. Festival dokumentarnega filma. Med petimi filmi, ki se potegujejo za nagrado Amnesty International za najboljši film na temo človekovih pravic, je tudi Ples življenja – novi dokumentarec Siniše Gačića. V njegovem središču je vprašanje pravice do dostojnega prostovoljnega končanja življenja - za to se je borila tudi Alenka Čurin Janžekovič, ki jo je režiser s kamero spremljal zadnjih pet let njenega življenja. O ustvarjanju filma se s Sinišo Gačićem pogovarja Tesa Drev. Zvok in montaža Gašper Loborec.

Dokumentarni film Habibi Hussein se posveča Husseinu Darbiju, zadnjemu kinooperaterju v palestinskem mestu Dženin, ki je bil od malih nog predan filmski umetnosti in delu v projekcijski kabini kot tudi projektu obnove starega dženinskega kina, za katerega so se zavzeli nemški nevladniki. Film tako deluje kot portret starejšega kinooperaterja, hkrati pa pokaže tudi na pasti, v katere se pogosto ujamejo tuje nevladne organizacije, ki v državah kot je Palestina, pogosto - v svojih v osnovi dobronamernih projektih - zapostavijo želje lokalnega prebivalstva. V oddaji se Petra Meterc pogovarja z Alexom Bakrijem, režiserjem filma Habibi Hussein. Bralec Jure Franko, Tehnična izvedba Gašper Loborec. Urednica oddaje Tadeja Krečič.

11. feburarja 2026 je umrl Cees Nooteboom, nizozemski pesnik, pisatelj, potopisec, esejist. Bil je eden izmed osrednjih literatov ne le na Nizozemskem, ampak v svetovnem merilu, zadnja leta na vrhu lestvice kandidatov za Nobelovo nagrado. V slovenščini lahko beremo njegove romane Rituali, Naslednja zgodba, Vsi sveti in Raj, izgubljeni. Ta je izšel pred desetimi leti v okviru festivala Fabula založbe Beletrina in Cees Nooteboom je bil eden izmed gostov. Tadeja Krečič Scholten ga je povabila pred mikrofon. Prevod pesmi in pogovora Tadeja Krečič Scholten, bereta Jasna Rodošek in Ambrož Kvartič, tehnična izvedba Vito Plavčak. Produkcija 2016.

Devon Delmar in Jason Jacobs sta južnoafriška režiserja iz Namaqualanda, ki delujeta pod skupnim imenom Kraal. Njuno umetniško ustvarjanje je tesno povezano z lokalno kulturo in pokrajino, pri čemer posebno pozornost namenjata prav odnosom med ljudmi in naravo. Z režiserjema se je Petra Meterc pogovarjala ob nedavnem rotterdamskem filmskem festivalu, kjer je njun film z naslovom Variacije na temo prejel glavno nagrado: rotterdamskega Tigra.

Nehvaležna bitja so četrti celovečerec na Češkem živečega slovenskega režiserja Olma Omêrzuja. Kot že v Družinskem filmu, je tudi tokrat v središču družina – ločena starša, hčerka s prehransko motnjo in sin, ki se počuti zapostavljenega. Eno od ključnih vlog igra Timon Šturbej, glavno vlogo očeta pa irski igralec Barry Ward, ki je bil pri filmu tudi izvršni producent. Ob premieri filma je pogovor z režiserjem posnela Tesa Drev Juh. V njem Omerzu med drugim govori o občutku brezizhodnosti, ki ga je želel vnesti v film, o tem, kako težko je danes nagovoriti gledalce, pa o posebnem razmerju med otroki in odraslimi v okviru družine, ki otežuje resnično poznavanje drug drugega.

Na ljubljanskih Prulah, ob Karlovški cesti, kjer bo stal novi prizidek Centra Janeza Levca, so arheologi lani odkrili pomembno najdišče. Posebeno pozornost je zbudila grobna jama, ki so jo arheologi našli ob prazgodovinski in poznejši rimski cesti – v njej pa pokojnika v skrčenem položaju. O najdbi iz 1. stoletja pred našim štetjem, ki je zdaj vključena v razstavo Usode neznanca s Prul v zakladnici Mestnega muzeja Ljubljana, se je Staša Grahek pogovarjala z dr. Tino Žerjal, eno od vodij raziskav in predavateljico na Filozofski fakulteti v Ljubljani, in dr. Bernardo Županek, muzejsko svetnico in kustosinjo za antiko v Mestnem muzeju Ljubljana. Oddajo je posnel Robert Markoč.

Od 16. in 24. januarjem je potekal 37. Tržaški filmski festival. Dogodek, ki je osredotočen na srednje- in vzhodnoevropsko filmsko produkcijo, je imel letos močno slovensko udeležbo – glavno nagrado za najboljši celovečerni film je prejela slovenska režiserka Kukla za svoj celovečerni prvenec Fantasy. Tričlanska žirija je o filmu zapisala, da »resničnost in fantazijo prepleta z lahkotnostjo in živahnostjo ter pripoveduje zgodbo, ki prevzame občinstvo. Z natančnostjo, spoštovanjem in empatijo raziskuje, kaj pomeni biti mlada ženska v globoko tradicionalnem okolju«. Posebna rubrika festivala, imenovana Wild roses – Divje vrtnice, ki jo že nekaj let namenjajo režiserkam iz regije, je bila tokrat posvečena slovenskim režiserkam. To je bil prvi velik dogodek v tujini, kjer je bil prikazan sklop ustvarjanja slovenskih režiserk. Nekaj jih je med festivalom pred mikrofon povabila Tesa Drev Juh.

V Pragi rojena pianistka judovskega rodu Alice Herz Sommer je med ljudmi, ki so preživeli holokavst, dočakala najvišjo starost. Rodila se je leta 1903 v Pragi v takratni avstro-ogrski monarhiji; nekaj let po drugi svetovni vojni je iz Češkoslovaške emigrirala v Izrael, potem pa se pri triinosemdesetih letih preselila v Anglijo. Knjigo o njenem življenju, z naslovom 110 let modrosti, je na podlagi pogovorov z njo napisala Caroline Stoessinger. Alice Herz Sommer je umrla stara 110 let februarja 2014. Do zadnjega dne je ohranila samostojnost, predvsem pa bistrino uma, humor in kljub bolečim izkušnjam tudi neverjetno navdihujoč pogled na svet in ljudi, ki ga širila okrog sebe. Vabimo vas, da v današnji oddaji Razgledi in razmisleki prisluhnete odlomku iz knjige o življenju Alice Herz Sommer, ki je leta 2014 izšla pri Celjski Mohorjevi družbi v prevodu Miriam Drev. Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.

V oddaji Razgledi in razmisleki se poklanjamo enemu najradikalnejših avtorjev sodobnega filma, nedavno preminulemu madžarskemu režiserju Béli Tarru. Njegovi filmi, znani po izjemno dolgih kadrih, hipnotični črno-beli fotografiji in neizprosnem pogledu na človeško eksistenco, so za vedno preoblikovali predstavo o filmskem času, ritmu in pripovedi. Svoje vtise, spomine in razmisleke bodo z nami delili filmski kritiki, publicisti in programski selektorji, ki bodo osvetlili, zakaj so dela, kot sta sedeminpolurni Satanov tango ter asketski Torinski konj, postali kanonične referenčne točke sodobnega avtorskega filma. Sogovorniki Tine Poglajen: Anja Banko, Ema Kugler, Robert Kuret, Ana Šturm in Denis Valič. Bere Igor Velše, ton in montaža Miha Klemenčič.

Baptiste Janon in Rémi Pons sta skupaj režirala film Mnoga Andrésova življenja, ki ga je navdahnil roman B. Travna; nemško-mehiški pisatelj B. Traven je leta 1920 objavil roman z naslovom Dvokolnica, v katerem spremlja življenje voznika volovskega voza Andrésa Ugaldeja v Mehiki v 20. letih prejšnjega stoletja. Film Mnoga Andrésova življenja pa prikazuje Ugaldejeve sodobnike, voznike tovornjakov v majhnem evropskem prevozniškem podjetju. Z Baptistom Janonom se je pogovarjala Petra Meterc. Bralec Bernard Stramič; ton in montaža Janez Ahlin.

Božični in novoletni prazniki se končujejo, še malo in v življenje se bo vrnila vsakdanjost. Za nekaj minut se bomo vseeno vrnili k praznovanju in novoletnemu koncertu Dunajskih filharmonikov, ki vsako leto pritegne več milijonov poslušalcev in gledalcev k radijskim in televizijskim sprejemnikom. Objavljamo odlomek iz knjige angleškega pisatelja Richarda Bassetta Zadnji dnevi v stari Evropi (leta 2021 je izšla pri Cankarjevi založbi). V njem avtor, novinar z doktoratom iz zgodovine arhitekture, strokovnjak za Plečnika, nekdanji hornist ljubljanske Opere ter v letih padca Berlinskega zidu dopisnik Timesa piše o dunajskem glasbenem svetu in enem najznamenitejših svetovnih orkestrov, Dunajskih filharmonikih. Prevod Staša Grahek, bere Jure Franko, tonska mojstra Vladimir Jovanović in Maks Pust.

Helena Koder, scenaristka, režiserka in esejistka je napisala besedilo o prevajalki Radojki Vrančič. Obe ustvarjalki sta se seveda srečevali, saj je Helena Koder ne le velika bralka in poznavalka prevodov Radojke Vrančič, pač pa tudi avtorica dokumentarnega filma z naslovom Magdalenice gospe Radojke Vrančič, enega najboljših v svojem opusu.

Oznaka neodvisni film se praviloma uporablja za avtorska dela, ki so ali preveč amaterska ali preveč eksperimentalna za vključitev v tako imenovani mainstream. A v zadnjem desetletju se stvari korenito spreminjajo. Odkar je Pr’Hostar postal najbolj gledani film v Sloveniji, izraz neodvisni film ne pomeni le obrobja, temveč neodvisna produkcija, torej tista, ki nastane mimo Slovenskega filmskega centra in uveljavljenih produkcijskih hiš, utira pot številnim komercialnim filmom, ki so pritegnili gledalce v kinematografe ali pred zaslone. Nekateri so dosegli mednarodni uspeh, drugi avtorjem odprli vrata do možnosti dela v velikih produkcijah, tretji celo prinesli zaslužek. Oddajo Razgledi in razmisleki je pripravil Igor Harb, nastala je s podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v sklopu spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.

Pogledali bomo v slovenski film leta 2025 in se vprašali, kako raznoliko govori o svetu, v katerem nastaja. Skozi izbor igranih, dokumentarnih in kratkih filmov, med katerimi je posebna pozornost namenjena filmom Kaj ti je deklica, Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, Fantasy, avtorica Tina Poglajen raziskuje, komu je danes zaupana filmska perspektiva, kako se spreminja filmski jezik in kako se (če se) rahlja dolgo prevladujoč enoten pogled. Gre za kritični premislek o sodobni filmski produkciji pri nas, ki odpira vprašanja onkraj posameznih filmov. Besedilo Med enoglasjem in raznolikostjo: slovenski film v letu 2025 je del kulturnega projekta kritike in refleksije umetnosti, ki ga je Ministrstvo za kulturo podprlo v okviru Spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.