Kulturni Fokus

Francoski pisatelj Xavier de Maistre je ob koncu 18. stoletja ustvaril enega najbolj nenavadnih pa tudi vznemirljivih potopisov v zgodovini evropske literatureMed potopisi, ki so se z zlatimi črkami vpisali v zgodovino evropskih književnosti, ni težko opaziti nekakšne korelacije med eksotično naravo destinacije potovanja, ki ga pisci popisujejo, na eni strani in, na drugi, literarno slavo. Pomislimo: Marco Polo je potoval na Kitajsko, Anton Čehov na Sahalin, Bruce Chatwin v Patagonijo. Pa še in še bi lahko naštevali. A če je to nekakšno pravilo, tedaj bi mu lahko hitro poiskali tudi kakšno izjemo … Goethejevo italijansko potovanje, denimo, ali pa Saramagovo vandranje po Portugalski. In vendar se zdi, da v tem smislu nihče ne more preseči francoskega pisatelja Xaviera de Maistra, ki je v literarni kanon vstopil tako, da je popisal potovanje, ki ga je opravil – po svoji sobi! Toda: ali to sploh še lahko imenujemo potovanje? In če ja, kaj neki se lahk

Kulturni, umetniški dosežki, spoznanja in znanja, vedenja, predstave, ideje, verovanja, pravni dokumenti, etični kodeksi, nenazadnje politični in družbeni sistemi, so se po različnih civilizacijah širili neovirano, krožili nenačrtno, z navdušenimi posamezniki, z državnimi podporami, včasih pa so poniknili in bili znova najdeni in izumljeni, neredko, sploh v primerih imperializma in kolonializma, tudi izkoreninjeni. Tokrat bo osvetljenih nekaj zgodovinsnko izjemnih trenutkov vznemirljivega in presenetljivega povezovanja ter medcivilizacijskega prenašanja vzorcev kulture in njenih elementov, zaradi miroljubne vedoželjnosti ali preračunljivega koristoljubja. Pred časom je namreč izšla mojstrovina, knjiga z naslovom Kultura, s podnasovom Nova svetovna zgodovina, slovitega avtorja Martina Puchnerja. Naj gre za namerne ali nenamerne komunikacije, interakcije, izposoje ali delitve, avtor, ki ne daje prednosti evropskim umetniškim, kulturnim ali tehničnim dosežkom, meni, da ni toliko pomebna izv

V pogovoru z dr. Nino Beguš preverjamo, kaj bo v polju literature oziroma, širše, umetnosti vznik orodij generativne umetne inteligence nepovratno spremenil, kaj pa bi vendarle utegnilo ostati, kakor je bilo doslejBolj ko uporabljamo programe, kot so Chat-GPT, Llama, Claude in druga orodja tako imenovane generativne umetne inteligence, bolj se krepi vtis, da so neverjetno zmogljivi stroji kratko malo že presegli človeka, da je homo sapiens torej pristal na pregovornem smetišču zgodovine. Toda naša samovšečnost se le ne pusti kar tako ugnati v kozji rog in posledično ne manjka glasov, ki nas prepričujejo, da je klepetati z velikimi jezikovnimi modeli sicer res nepogrešljivo, kadar rešujemo zapletene matematične probleme, kadar v gori suhoparnih podatkov iščemo skrite vzorce in red tam, kjer naše oko vidi le kaos, ali kadar razvijamo kodo za nove računalniške programe, da pa je umetniško ustvarjanje na drugi strani vendarle še vedno izključno

Na kitajsko dojemanje časa, predvsem v preteklosti, sta imeli največ vpliva tradiciji konfucionizma in daoizma. Sta podlaga za razumevanje časa, ki si ga lahko predstavljamo kot vrtečo se ploščo, zanj pa je pomembna dinamika večnih premen … Konfucij, kot napreden mislec svojega časa, je bil zazrt v zlato dobo pradavnine, dobo preteklosti in ne v zamišljene ideale ali iluzije o prihodnosti. Zlati vek klasičnega obdobja je pomenil osrednji del idealne družbe in narave. Daoistična šola je razumela svet, vesolje in vsa bitja, kot nekaj neskončnega, kar nima ne začetka in ne konca, vse je v večnem krogotoku časa - tudi kozmos ne more biti ustvarjen kar naenkrat -, neprestano se ustvarja in neprestano umira. Gostja: prof. dr. Jana S. Rošker, Filozofska fakulteta v Ljubljani  foto: wikipedia

Šrilanka ima lepo število praznikov in prostih dni. Imajo jih trikrat več, kot Slovenci. Gre za logično posledico kulturne in verske raznolikosti, sinkretičnih praks, ki jemljejo tako iz etabliranih verskih monoteizmov, kot ustvarjalnih kombinacij različnih, starejših in mlajših vplivov. In tako ravna tudi s časovnimi in krajevnimi dimenzijami. Šrilanka ima, tako kot mnogi drugi prostori domačijskih ljudstev, za sabo obdobje zahodne kolonizacije in dekolonizacije njenih prostorov. V marsičem obstajajo razlike z Avstralijo, kjer si nekateri staroselci, katerih kulture ( op. p.: nekateri sodobni antopologi menijo, da so avstralski aborigini pripadniki različnih kultur, ne le različnih ljudstev) so bile skoraj povsem izbrisane, delijo tamkaj izumljen mitični, sanjski čas. Gre za kozmološke percepcije in razumevanje nastanka vsega obstoječega, skupaj z vsemi bitji in zemljo, v snovnem, duhovnem in družbenem smislu. V resnici je sanjski čas nekoliko nerodna besedna skovanka, s katero se težko identi

Virtuoz na kori, zahodnoafriški harfi-lutnji prelepega zvena, je bogato glasbeno tradicijo svoje domovine, katere korenine segajo v 13. stoletje, uspel približati sodobnemu globalnemu poslušalstvuJulija letos se je poslovil eden največjih glasbenikov našega časa, mojster zahodnoafriške harfe, kore, Toumani Diabaté. Rodil se je leta 1965 v Bamaku, prestolnici Malija; njegova mama je bila pevka, njegov oče pa je bil prav tako virtuoz na kori. No, pravzaprav je treba biti na tem mestu še nekoliko bolj precizen in reči, da glasbi nista bila zapisana le Diabatéjeva starša, ampak menda kar 70 pokolenj njegovih dedov po očetovi strani. Toumani Diabaté se je namreč rodil v eno izmed rodbin griotov oziroma dželijev, se pravi v eno višjih, pomembnejših kast tradicionalne zahodnoafriške družbe, katere pripadniki so bili – iz generacije v generacijo – poklicani, da z govorjeno besedo in ob glasbeni spremljavi ohranjajo skupnostni zgodovinsk

V iskanju pravljičnih protagonistk in pripovedovalk na potovanju skozi nevarne pasti patriarhalnega uroka. Čeprav radi poudarjamo, da je pravljična snov večna, univerzalna, nadčasna in brezčasna, se skoraj ne bi mogli bolj motiti, saj se je nastajanje pravljic, pripovedovanje in interpretiranje njihove vsebine, vedno prilagajalo različnim družbenim, ideološkim, statusnim in drugim kontekstom, ki so vpisani v razmere vseh časov, v katerih so se pravljice oblikovale in spreminjale. Nekdaj so vsebine zabeležili kar v spomin, šele 19. stoletje jih začne hraniti v nesistematičnih in raznolikih pisnih oblikah. To dinamično dimenzijo in mnoge podobe variacij ohranjajo še danes. Špela Frlic je v knjigi Dekle, obljubljeno soncu, bogato gradivo Balkana prevedla in priredila za okus in ušesa sodobnega poslušalca in poslušalke, bralca in bralke, saj je bila še posebej pozorna na vlogo in usodo deklet v obravnavanem gradivu. Ilustracije so delo Ane Zavadlav.

Duhovna zapuščina puščavnika, mistika in teologa, ki je živel v 7. stoletju, nam ponuja ključ do razumevanja ene najzgodnejših pa v Evropi tudi najslabše poznanih vej krščanstva – tiste, ki se je že v pozni antiki razvila v današnjem IrakuVse odkar so Američani pred 21 leti napadli Irak, lahko v zahodnih medijih sporadično zasledimo novice o težkem položaju, v katerem se je znašla tamkajšnja krščanska skupnost. Še zlasti hudo je bilo v času t. i. Islamske države, ko je več sto tisoč iraških kristjanov moralo zbežati z domov svojih prednikov in poiskati zatočišča med Kurdi, v Bagdadu ali v tujini. Kljub temu poznavalci ocenjujejo, da v deželi med Evfratom in Tigrisom danes še živi vsaj pol milijona kristjanov, morda tudi več. A kdo pravzaprav so ti ljudje? Kako neki so se znašli v državi, ki je na svetovnem zemljevidu verstev vedno obarvana zeleno, kar seveda označuje, da tam večinoma živijo muslimani? Ali iraški kristjani sledijo papežu v Rimu &nd

Mirna, jasna, večno lepa ustvarjalnost, brez nepotrebne navlake, ki na dan pritegne notranje človekove boje, njegovo temno destruktivnost, psihično-čustvene bolečine, nerazumljive, metafizične in potlačene sanjske usedline, samoiskanja in premišljevanja o smislu. Takšna naj bi bila umetnost za novo stvarnost, ki je nastala na pogorišču prve svetovne vojne, na opustošeni krajini, ko je po njej kosila epidemija španske gripe, preteči strah pred širjenjem idej sovjetske revolucije pa je kaotično stanje bede, smrti in vsesplošnega pomanjkanja še bolj zapletel. To naj bi bila umetnost reda, ki se je ob razvoju tehnike in industrializacije – tudi v Nemčiji, potem ko so bile njene vojne reparacije prestrukturirane – v silovitem, pospešenem napredku zlila s tendencami, ki so v duhovnem polju zavračale individualnost človeške izkušnje in razosebljale človeško bit. Mnogi umetniki so zagovarjali nevtralno, neposredno, objektivno p

Pred 30 leti je bil premierno predvajan Šund, kultni celovečerec Quentina Tarantina. Ob tej obletnici se sprašujemo, kaj nam filmi enega najbolj slavljenih režiserjev sodobnega Hollywooda pravzaprav sporočajo?Šund naj bi bilo delo brez sleherne umetniške vrednosti. Razen, seveda, če govorimo o Šundu z veliko začetnico, o kultnem drugem celovečercu Quentina Tarantina torej, ki je v ameriške kinematografe prišel pred natanko tremi desetletji, jeseni leta 1994. Tarantinov Šund s svojim kronološko nelinearnim sižejem in poudarjeno postmodernim, metafikcijskim predelovanjem hollywoodske tradicije namreč velja za enega umetniško najbolj dovršenih filmov zadnjih tridesetih let. Nič čudnega, skratka, če je, še preden smo ga navadni smrtniki lahko videli v kinodvoranah, zmagal na festivalu v Cannesu. A za razloček od večine drugih prejemnikov zlate palme se je Šund sila uspešno zasidral tudi v globalni popkulturni zavesti; kdo se, na p

V podobe vojne lahko vstopimo neposredno, ali pa jih pomaknemo daleč od sebe. "Bosonogi antropolog" o tem, da je kritično mišljenje boj proti samoumevnosti, saj je samoumevnost navadno posledica naše mišljenske lenobe. Kulturolog, predavatelj in pisatelj dr. Mitja Velikonja, ki predava na Fakulteti za družbene vede, se je odločil za to, da v zaledju ukrajinske vojne, kritično naklonjen tej napadeni državi, kljub tragičnemu dogajanju, spremlja načine spreminjanje kulture skozi vojno, njene glasove in ikonografijo, ki se odraža na ulici, v mestu, parku, krajini, knjižnici, oblačilni kulturi... S pomočjo lastne, primarne izkušnje in terenske raziskave, je dekodiral nekatera napačna prepričanja o spopadu dveh narodov, saj narodi in ljudstva, kot zatrjuje, nimajo nasprotujočih si interesov kar tako, podlaga vsega je vedno dihotomija, nasprotje med (kleptokratskimi) vladajočimi, koruptivnimi elitami in razredno podrejeno večino, kar je spodbujeno in preoblečeno v etnične, civilizacijske spore, sovražne tenzi

Nekateri ljudje s tega sveta odidejo mirno, drugi na način težke smrti. Predvsem hude izkušnje ljudi na območjih vojn, genocidov in drugih kriz, povečajo pogostost različnih vrst trajnejših komunikacij živih z umrlimi ali obratno.Vloga mrtvih v življenju posameznikov v sodobni družbi je projekt, ki ga vodi dr. Mirjam Mencej, profesorica na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Mrtvi se lahko pojavijo v sanjah, zagledamo jih nenadoma, začutimo njihovo prisotnost v obliki vonja, slišimo glasove, vidimo znamenja, nas k njim pritegnejo predmeti. O moči, tvornosti umrlih v širših družbenih kontekstih in komunikaciji z duhovi v tranzicijskih, post-socialističnih prostorih, tokrat v oddaji Kulturni fokus.   foto: pixabay

Monumentalni slovar, ki ga je pred 130 leti pripravil Maks Pleteršnik, velja za čisti intelektualni presežek slovenskega 19. stoletja in jezikovni pripomoček, ki ga lahko s pridom uporabljamo še danesOktobra 2024 je minilo deset let, odkar si govorke in pisci slovenskega jezika lahko pomagamo s spletiščem Fran, portalom Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, kjer najdemo – in zastonj uporabljamo – kar 45 slovarjev: od Slovenskega pravopisa do Slovarja oblačilnega izrazja ziljskega govora v Kanalski dolini. Razume se, da so slovaropisci, ki so te resnično nepogrešljive jezikovne pripomočke spisali, v prav vsakega izmed njih vložili ogromno znanja, prizadevnosti in časa. Je pa prav verjetno, da so si, ko so te slovarje ustvarjali, za zgled, kako se zadevi streže, vzeli enega izmed najstarejših – Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar s sredine devetdesetih let 19. stoletja. Tega se je namreč že pred debelimi desetletji prijel sloves,

Antropologija vonja - pionirsko delo o vznemirljivih vohalnih temah, ki jih raziskuje dr. Mojca Ramšak Kdo ne pozna vonjalnih metafor, kot so: diši po jeseni, snegu, pomladi ...? Znano je, da riba smrdi pri glavi, mladenič ali deklica še dišita po mleku, nekomu smrdi delo, vendar zna zavohati denar, ima nos za to in lahko tudi voha nevarnost? Čeprav nekaterim pripisujemo, da so brez vonja, navadno neprijetne vonje asociiramo s tujci, z drugačnimi od nas. To se seveda nanaša tudi na druge družbene skupine, ki jih imamo za manj vredne, pa naj gre za barvo kože, spol, nacionalnost, politično ali versko pripadnost. V zgodovini, tudi svetih spisih, so na dno družbene diferenciacije poslali nevernike, krivoverce, razvratneže, vsakega, ki je bil malo moralno vprašljiv … Ti so bili navadno Bogu smrdljivi, medtem ko so božanska bitja in dominantne družbene skupine - vedno dišale. V različnih verskih tradicijah in kulturah, je podobno še danes, saj so pogosto pr

Je kralj Matjaž zgolj ime, v katerega so naši predniki enkrat v srednjem veku preoblekli kakega izmed predkrščanskih, mitoloških junakov, ali pa se za likom tega junaka slovenskega ljudskega slovstva vendarle skriva kak dejanski srednjeveški vladar?Čeprav živimo v dobi, ko številne slovenske ljudske pesmi in pripovedke tonejo v precej globoko pozabo, še vedno prav dobro vemo, da v jami pod Peco spi kralj Matjaž, ki se bo, ko se mu bo brada devetkrat ovila okoli kamnite mize, prebudil, s svojimi vojaki premagal vse sovražnike, pregnal krivico s sveta in takrat bodo za nas napočili zlati časi. Da kralj Matjaž torej še naprej vztraja v slovenskem kolektivnem kulturno-zgodovinskem spominu, slej ko prej kaže, da so bile pesmi in pripovedke, v katerih nastopa, njega dni sila priljubljene in široko razširjene med našimi predniki. Ali pa tudi ne in gre živo navzočnost tega lika v naši sodobni zavesti prej povezovati z Ivanom Cankarjem in drugimi književniki, ki so kral

Kaj neki se zgodi, ko v knjigi Tudi pesnik in kipar združita moči ter so- in zoper-postavita svoje stvaritve?Saj drži, da je njega dni že veliki Leonardo da Vinci trdil, da je slikarstvo poezija, ki se vidi in ne sliši, ter poezija slikarstvo, ki se sliši in ne vidi, a v evropski zgodovini potem ni bilo prav preveč plodnih srečanj med obema umetnostnima disciplinama. Zakaj neki ne? – Morda zato, ker sta si – to je ob koncu 18. stoletja dokazoval nemški mislec Gotthold Ephraim Lessing – literarna in likovna umetnost pravzaprav diametralno nasprotni. Če prva namreč nujno potrebuje čas in ne prostora, da bi se razvila od prve do zadnje besede, je z drugo, tako razpravlja Lessing ob motrenju Laokoontove skupine, ene najbolj osupljivih skulptur antike, prav obratno, saj kip potrebuje predvsem prostor, v katerem se lahko napnejo vse oblike, njegov čas pa je kvečjemu statična večnost. Kdo ima torej bolj prav: Leonardo ali Lessing? – To je vprašanje, na katerega nem

Vojna se je vklenila v človeško zgodovino, čeprav naj bi ljudi 20. stoletje dokončno spametovalo in napravilo stalnim konfliktom in nepredstavljivim grozotam, dokončni konec. Nekateri pravijo, da se vojna zgodovina ne ponavlja, ampak traja in traja. Zato so o njej, zmagovalcih in žrtvah, napisani epi in izpričani miti. Ti se velikokrat zrcalijo v dejanskosti, vse to pa zanima gledališče, gledalisce v vojni in – vsaj relativnemu miru. Dr. Zala Dobovšek je dramaturginja, gledališka kritičarka in teatrologinja, ki je pred časom izdala knjigo Gledališče in vojna: Uprizoritveni odzivi na vojne v 90. letih v nekdanji Jugoslaviji, medtem ko filozofa in gledališčnika dr. Gregorja Modra vojna in njena reprezentacija zanimata tako na odru, kot v literaturi. Z zavzetostjo se je lotil preučevanja dramskih besedil, ki  vsaj posredno obravnavajo vojno v nekdanji raznoliki državni entiteti. Balkanska trilogija je delo priznanega gledališkega režiserja in scenarista Du&sca

Ko pomislimo na renesanso, se nam pred očmi zarišejo predvsem znameniti slikarji, kiparji ter pisci iz Firenc in ostalih mest na severu današnje Italije. In vendar je to idejno in kulturno gibanje vplivalo na celotno evropsko intelektualno življenje v zgodnjem novem veku. V tokratnem Kulturnem fokusu bomo zato oči usmerili na drug konec naše celine in se posvetili znamenitemu mislecu tako imenovane severne renesanse, nizozemskemu pisatelju, teologu, filologu in filozofu Erazmu Rotterdamskemu, ki ga nedvomno lahko štejemo za enega največjih intelektualcev tistega časa in ki je danes najbolj znan po svojem satiričnem in družbenokritičnem delu Hvalnica norosti, prav pred kratkim pa so pri založbi Studia Humanitatis izdali prevod izbora iz njegovih Pogovorov. O Erazmovi misli in idejnem svetu prelomnega časa, v katerem je živel, se bomo ob novo izdanem delu pogovarjali s klasičnim filologom, podoktorskim raziskovalcem Univerze v Cambridgeu dr. Tomažem Potočnikom, ki je Pogovore prevedel in jim pripisal spremno be

Bil je zasužnjen, preživel je državljansko vojno ter prestal vladavino zakonov Jima Crowa. Zora Neale Hurston, antropologinja, etnografka, folkloristka in pisateljica, je poslušala in zapisala njegovo presunljivo in tragično zgodbo, ki se je dramatatčno odvijala v zadnjih izdihljajih prepovedane trgovine s sužnji. Gre za eno redkih pripovedi človeka, živečega v Alabami, z izkušnjo otroštva in madosti na rodni afriški zemlji, ki pripoveduje o tem, kako so črni ljudje priški v Ameriko. Bil je med tistimi, ki so bili zadnje žrtve ameriške kolonialne politike in ekonomije, potem ko je bilo mednarodno in čezoceansko trgovanje z ljudmi že zdavnaj prepovedano, a lastniki palantaž na jugu, še vedno nezakonito zasužnjujjeo ljudi z zahodnih predelov Afrike, še v drugi polovivi 19. stoletja. Poleg starčevega slikanja kulturnih posebnsoti življenja iz sedanjega Benina, pogrešanja Afrike, ljubezni do žene in otrok, ki mu jih drugega za drugim od njega v Ameriki odtrg

Zgodovino Balkana so v bolj oddaljeni preteklosti, poleg drugih ljudstev, oblikovali tudi Iliri, o katerih pa vemo veliko manj, kot o recimo o tedaj močnih civilizacijah, s katerimi so trgovali, se vojskovali, in navsezadnje bili plen kolonialnih interesov. Med najbolj zanimive kraje, ki bodo v prihodnosti več spregovorili o njihovem položaju in vlogi v tedaj obstoječem svetu, - v Dalmaciji obstajajo sledi, ki kažejo na njihov obstoj pred več kot tisoč let pr. n. št. – sodita Korčula in Pelješac. Gre za obdobje antične Grčije v njenem najbolj cvetočem obdobju, ko so se oblikovale pomembne mestne državice. Nazadnje so na območju starodavnega grobišča na hrvaškem polotoku Pelješac arheologi odkrili grško-ilirsko čelado ( ne sicer prvo) iz 6. ali 5. stoletja pr. n. št. Pripadala naj bi članu tedanje vojaške elite, glede na vedenja o podobnih najdbah, so arheologi začeli domnevati, da Iliri, o katerih so pisali predvsem Rimljani, v svojem času predstavljajo mogočnejšo kulturo, kot so doslej domnevali. O tem vodja